Luzerke in čarovnice

Ena od prvih miselnih vaj, ki jih mora izvesti vsaka, ki se loti projekta sama-mama, je slovo od dekliških fantazij o čarobnem princu, ki prijaha na belem konju, no, tistih sanj o prelepi poroki v zgodnji spomladi. Za nekatere je to lahka vaja – morda si pravzaprav nikoli niso zares želele živeti z moškim. Več pa je verjetno takih, ki jim je poroka v belem in vse, kar sledi, obsesija, ki se ji niso pripravljene odpovedati do konca. Poznala sem tako. Zelo močna, a hkrati izjemno romantična ženskica. Roko na srce – takim ponavadi to tudi uspe dobiti, saj so pač od nekdaj sfokusirane. No, potem smo vmes take, ki bi rade vse – nizko pod radarjem. Nikoli zares nismo razmišljale o tem, ali družina ali ne, ker je bilo vseskozi jasno, da se to bo zgodilo – nekoč. Vaja poslavljanja od sanj je za nas zato relativno enostavna, malce težavnejše je samo to, da to soočenje z realnostjo ponavadi spremlja kako strto srce.

Ne vem še veliko, vem pa, kakšna oseba nočem biti. No, veliko je likov v permanentnem nedovršnem stanju, ki jih ne bi rada zagledala, ko zrem v ogledalo. Ampak še posebej pa nočem biti samska ženska brez otrok. OK, ne vem za nune (čeprav si mislim), ampak za nobeno samsko žensko, kar jih poznam, ne morem reči, da oddajajo kakšno posebno avro sreče. Možno je, da si v svojem strahu pred becoming just that predstavljam, kako jim je – in se pri tem motim, a bojim se, da nihče zares noče biti na tak način sam in neizpolnjen. Ne izključujem možnosti, da se svoje mizerije ne zavedajo, a vseeno mislim, da ni treba biti ravno čustveni Einstein, da dojameš, da ti je hudo, ko si sam. Niti nočem reči, da so te ženske slabi ljudje – sploh ne. So in niso. Tako kot preostanek demografije, nanizan na Gaussovo nitko. Samo – nočem biti taka.

Iz študijskih dni, ko sem se s tem malce bolj zabavala, mi je ostalo prepričanje, da so v srednjem veku na grmadah gorele čarovnice – tiste ženske, ki so si drznile božansko predpravico do urejanja prokreacije vzeti v svoje roke, torej tiste, ki so to znale. Še vedno mislim, da so predstavljale resno grožnjo tedanji družbeni ureditvi in so morale iti. Občutek imam, da sem potomka ene od njih. To je sicer bolj stvar poante, ne pa čisto pravega občutka, a mislim si, da je to morda tudi to razlog, da sem sinoči zapadla v bedno opravičevanje in racionalizacijo korakov, ki so me privedli do tu, kjer sem. Z neustavljivo željo po otroku in brez moškega. Ker se hkrati bojim, da bom med vrsticami obsojena na pregon zaradi čarovništva, po drugi strani pa ne nameravam kloniti pred strahom ljudi, ki mislijo, da je moja maternica njihov teritorij. Tega se po malem veselim: da bom, če bom lahko, del generacije, ki postavlja nove standarde in s tem pomaga širiti sprejemljivost idej, ki gredo izven okvirov tistih blaženih, ki se jim je v življenju pač vse izšlo kot kup novih lego kock.

Prav zabavno se mi zdi, da – za razliko od nekaterih tujih jezikov – v slovenščini pravzaprav besede pankrt ne uporabljamo več kot zelo pogosto zmerljivko. Nenavadno za deželo, ki je brez posebnih posledic preživela javni linč žensk, ki bi si želele otroka, ne pa tudi moškega. Ja, točno zaradi tega se želim opravičiti – no, pojasniti. Jaz imam moške izjemno rada. Nadvse si želim živeti z enim primerkom – in kljub temu, da sem odločena iti po poti same-mame, vsaj dokler bom zmogla čustveno breme vprašanja, ali si res ne zaslužim česa boljšega kot otroka, ki je plod enega samega orgazma… še vedno upam, da mi ne bo treba biti niti luzerka niti čarovnica. A čakati križem rok na ta blagoslov enostavno ne morem več.

Zapisano pod ženske Komentarji (1)