Spoštovana Ljudmila Novak, Aleš Primc

… seveda lahko imata svojo vero in prepričanja. Lahko imata svoje predsodke in fiksne ideje. Izvolita živeti v svojem malem, omejenem svetu. Celo sprejemam, da imata moč, da oblikujeta MOJE življenje PROTI moji volji. Na nek način si celo lahko predstavljam, da se zvečer pogledata v ogledalo in si zadovoljno rečeta: “Hej, spet si naredil(a) nekaj, zaradi česar neka Zora še bolj joče v blazino, bravo, stara, bravo, stari!”…

… a vsemu navkljub Vam povem: nič od vajinih prepričanj, predsodkov in vere ne bo spremenilo dejstva, da družina že dolgo ni več tisto, o čemer fantazirata. Urejanje reprodukcije že zdavnaj ni več domena tistega bradatega moža, v katerega slepo verjameta, pač pa stvar vsakega odgovornega posameznika in posameznice. Tudi če se še tako trudita – jaz bom naredila vse, da bi dobila otroka, pa čeprav ljubim moškega, ki sem ga zapustila zato, ker noče imeti otrok. Če tega ne morem narediti v Sloveniji, bom pač svoj denar nosila na Češko, Nizozemsko, v Španijo, Belgijo, Veliko Britanijo, kjer ljudje, kot sta vidva, lahko povejo, kaj si mislijo, ne morejo pa drugim govoriti, kako lahko in kako naj živijo.

Za vse nas bo bolje, če se čimprej sprijaznite s tem, da je družina tudi v konceptu živa kategorija, ki se spreminja strukturno in ni vezana na zapovedi in strahove. Zaščitite raje otroke, ki so zares ogroženi – in to že danes, ne samo potencialno, morda, nekoč.

Ko naenkrat nič drugega ni pomembno

Čisto pošteno povedano – zdaj vem za nekaj napak, ki sem jih naredila in ki so me pripeljale v situacijo, v kakršni sem. Žal res nisem vedela, predvsem pa v takih napakah nisem bila osamljena in se sploh niso zdele fatalne. Ker niso fatalne. Zagrešili so jih tudi drugi, pa se jim to ni vrnilo kot bumerang. Če prav pomislim, pa verjetno niti ne bi želela živeti po nekem planu, ki bi korak za korakom in zelo sfokusirano vodil do družine. Ne, prepričana sem bila v to, da je vprašanje moje družine popolnoma nepomembno vprašanje – v smislu, da je to ja samoumevno. Potem, ko je razpadla moja študentska zveza (nekaj let sva živela skupaj), pa ni bilo nič tako, kot bi moralo biti. Kar naenkrat nikomur več ni bilo do resne zveze, kar naenkrat so vsi potrebovali več prostora in več časa zase. In vsi bi bili samo zelo dobri prijatelji. Namesto, da bi bilo vedno bolje, je šlo samo navdzol – v nekem trenutku sem ugotovila, da si roke mažem s poročenimi ali drugače oddanimi. Ne, nikomur ne želim skakati v zelje, nobenemu otroku nočem krasti očeta ali ženi moža: enostavno sem bila za to pomembno informacijo prikrajšana. No, nikoli prav za dolgo, a dovolj da sem začenjala biti prestrašena in da mi je postalo jasno, da sem se znašla na precej težavnem terenu. Da bom morala trdo delati, če naj zares v kakšni zvezi tudi ostanem.

Tako se je seveda tudi zgodilo. Dobila sem priložnost, ki je bila očitno prhka znotraj. Zadnja leta sem res trdo garala, se prilagajala in sprejemala, sama sebe spreminjala in v tem pozabila kdaj dvigniti roko zase. Zaverovana v misel, da se vse dobro povrne z dobrim. Da potrpežljivost rodi potrpežljivost. Ne, nisem čakala nagrade ali spomenika svoji prijaznosti, nisem pričakovala, da se bo spremenil – pričakovala sem, da me bo sprejel, kot je ves čas obljubljal. Pa se to ni zgodilo. Vmes so otroci prijateljic, ki so jih imele zelo zgodaj, že skoraj odrasli; prijateljice, ki so dale karieri prednost, so že začele rojevati, pravzaprav sem se znašla v peklu, kjer se vsepovprek poročajo in imajo otroke, gradijo skupni dom in prihodnost. Razen mene. O lastnih otrocih sem bila vedno prepričana, da pridejo na vrsto šele po nekaj letih resne zveze, zato se mi dolgo sploh niso izrisovali na radarju. Zdaj je bilo nekaj let zveze, ki sem jo vendarle dojemala kot resno, mimo in dokaj nepričakovano se je tiho tleča želja razplamtela v požar izven kontrole. V njem sva pogorela midva, mene pa še kar zajemajo rdeči zublji.

Povsod, kamor grem, kamorkoli pogledam, vedno in povsod vidim samo otroke, nosečniške trebuhe, otroška igrišča, predane očete in mame. Dobronamerne pripombe družine, znancev, zdravstvenega osebja “da pa je počasi že čas” ali kaj podobnega, me spravljajo na kolena in v neutolažljiv jok. Še me premaguje strah vedenja o pomembnosti očeta za otroka, vendar se tem silam ne morem več upirati. Zdi se, kot da stojim na mestu, v resnici pa me vsaka sebi vlečeta dve močni sili. Dobesedno slišim, kako se z zvokom rezila obračajo listi na mojem koledarju. Čeprav gre predvsem zame, me nihče ne more več prepričati, da je odločitev za solo materinstvo izraz sebičnosti. Ni niti to niti altruizem, tako kot ni starševstvo altruistično dejanje v paru. Sila, ki poganja željo, je v obeh primerih ista – želja po dajanju ljubezni, želja po uresničitvi lastne ženskosti, potreba po bližini in po lastnem krdelu. Predvsem pa je neustavljiva. Tisti, ki mislijo, da se lahko pojavi izključno samo v paru, pa živijo v nevednosti. Blaženi nevednosti.

Sama

Najhujši dvom, ki me razjeda in ki verjetno ne bo popustil primeža vse do konca, je to, ali me morda ne čaka še kakšna priložnost… Mogoče nov moški, resna ljubezen, vzajemna pripadnost, po kateri ves čas tako hrepenim? Imam sploh dovolj odprto srce za koga drugega razen zanj, ki ga nikakor ne morem zasovražiti, čeprav me je zapustil in prepustil lovkam obupa, žalosti in izgubljenosti? Se mi še kdaj zalesketajo oči, razen takrat ko naju objokujem? Ko izprašujem lastno vrednost zaradi premnogih zavrnitev? Ali bi bilo sploh prav, da bi rinila v objem nekoga, ki pričakuje mene, jaz pa pridem obložena z bolečinami, ki bi jih morala pustiti pred vrati? Kako naj sploh poskusim olupiti to grenkobo, ko pa sem soočena z večnostjo, ko hodim po ostrem rezilu grozečega nikoli? Ali naj še počakam? In kje naj še vzamem upanje, da bom nekomu lahko pomenila to, kar si želim, da bi pomenila njemu, pa mu nisem, kljub temu da sem se kot plastelinaste lutke pregnetla in popolnoma preoblikovala tako in zato, da bi se mu bolje prilegala?

Tolažbo prinese moja večna najljubša misel… misel, zaradi katere se ne predajam in potem končam tako, kot zdaj – izmučena, izbojevana in poražena od lastnih zaveznikov… V življenju obžaluješ samo stvari, ki bi jih lahko, pa jih nisi naredil. Obžaluješ samo napake, ki jih nikoli nisi zagrešil. Pogum pa mi povrne izpoved ženske, ki je upala in upala in zdaj pri 44-ih zares lovi svoje zadnjo, kot vetrc izmuzljivo možnost, da bi postala mama. In to spet sama.

Punce

Še eno poglavje je opravljeno. Ta vikend sem zbobnala dekleta na kup, da jim povem, kako načrtujem svojo prihodnost. Čeprav sem se bala, da me bodo v najboljši veri skušale “strezniti” in mi nasuti kup protiargumentov, je šlo dokaj gladko – in veselo! Razumele so, bile so vesele zame in z mano. Fajn je pred njimi, ki jih cenim in spoštujem, razlagati stvari, ki sem se jih naučila z raziskovanjem nepreglednih količin informacij na netu. Da lahko vadim ubesedovanje zelo pomembne življenjske odločitve in da sem v izražanju o tem artikulirana, čeprav… tudi brez težav priznam, da me mučijo mnoge dileme, ki jih bom še razrešila, čeprav zdaj še ne vem marsikaterega odgovora. Da sprejmem dejstvo, da ne vem vsega, kar mi bo ta odločitev prinesla – ker tega nihče ne ve, niti tisti in tiste, ki do te točke v življenju nikoli ne pridejo, ker jim ni treba. In da hkrati odprem glavo in srce ne samo za vse lepo, ampak tudi za vse naporno, kar naju čaka potem, ko bom zanosila in rodila. Da jim lahko zaupam in da mi v tem nazadnjaškem okolju, v katerem živim (o tem kdaj drugič), ne bo treba biti popolnoma izolirana in brez podpore.

Še vedno skušam zbrati čimveč informacij o postopkih, vtisov, izkušenj, z Amazona je prišla knjiga… mislim, da je eden od razlogov (mnogih razlogov), zakaj sem se odločila, da grem po tej poti, tudi ta, da vendarle lahko – lahko dobim informacije, lahko spoznam somišljenike in somišljenice in predvsem lahko postanem del mreže ljudi s podobnimi težavami in izkušnjami. Zato tudi pisarim tole. Ne zato, da bom dobivala žugajoče in obtožujoče komentarje vsevednih dobronamernežev in varuhov (domnevne) morale, pač pa zato, ker si želim, da bi katera druga, ki v času, ko se ji zapira biološko okno, izgubi partnerja, ker ta noče otrok, lažje našla tolažbo in upanje zase. Meni se je namreč takrat, ko se mi je popolnoma sesedal svet, na trenutke zdelo, da bi kar obupala, ker se mi življenje ni zdelo več vredno tega imena, če vem, da nikoli ne bom imela možnosti, da me neko bitje kliče mama. V eni sapi sem izgubila vse – partnerja, prihodnost, možnost biti mama – še zdaj me duši v prsih, če pomislim na to, koliko razočaranj sem uspela preživeti. Zdaj vem, da žal nisem edina s tako zgodbo. Da nas je kar nekaj doživelo to, da se preostanek življenja pred našimi očmi sesuva v prah. Zagotovo tudi kakšna v Mariboru, Ljubljani, Kopru. Na eno tako sem slučajno naletela na MONu. Prav rada bi jo spoznala. Držim pesti, da je našla način in da ji bo uspelo.

Mogoče bo tudi nad mojo usodo spet vzšla srečnejša zvezdica. Rezultati prvih hormonskih testov me navdajajo z upanjem. Prolaktin je znotraj zdrave meje (skoraj ekvidistančno na obe intervalni meji), FSH pod 6 mIU/ml, LH je samo malo nižji, E2 pa nekje na sredi optimalnega intervala za folikularno fazo. Vem, da to še ničesar ne pomeni, se pa veselim, da me že na začetku ne spodkopava lastno telo.

Prvi zaresni korak

Prejšnji teden sem pisala izbrani kliniki in dobila v izpolnjevanje poseben formular, v katerem bodo, ko bo popolnjen, zbrane osnovne informacije o meni in mojem “problemu”. Večinoma gre za stvari, ki jih normalna ženska lahko popiše sama, za nekatere pa je treba v laboratorij, in sicer je za začetek treba opraviti naslednje preiskave:

• 3. dan menstruacije: FSH, LH, estradiol in prolaktin
• 21. dan menstruacije: progesteron

Danes sem naredila prvi korak. Upam, da bodo izvidi ok, bojim se za prolaktin. Bomo videli.

To je predrago in predaleč

Ko sem prvič pomislila na to, da bi sama imela otroka, in ko sem izločila možnost, da bi zanosila s promiskuitetnim in nezaščitenim seksom, sem zadela v hladen in trd zid: kako pa naj dovolj neopazno izginem nekam na drugi konec Evrope? Kje naj dobim ves ta denar za pot, hotel, za donatorsko spermo, za terapijo samo – morda celo večkrat? Vsa ta vprašanja brez odgovorov so me za nekaj mesecev pahnila v čisto bivanjsko praznino, brezizhodnost in obup, dokler nisem znova začela iskati informacije o tem, kje so še normalne države, kjer se žensk, ki si želijo otroke, vendar niso imele sreče z moškim, ki bi si želel enako, ne bojijo, pač pa jim pomagajo. Vedela sem za klinike v Bruslju in Barceloni, ampak oboje je za navadno delavko časovno in finančno tako daleč – vsaj v kombinaciji z vso čustveno prtljago, ki gre na tako pot.

Potem pa sem na forumu fertilityfriends.co.uk naletela na seznam klinik, kjer se samskih žensk ne otepajo. Malo sem pregledala možnosti prevoza z vlakom, malo mi je pomagal viamichelin.com in kar naenkrat se mi je vse skupaj zazdelo vsaj vredno poskusa. Vsaj toliko, da si nekoč ne bi mogla očitati, da nisem poskusila čisto vsega, kar se mi je zdelo prav, da bi doživela to, kar večina dobi tako samoumevno.

To je bil ta seznam klinik, kjer metode umetne oploditve omogočajo tudi samskim ženskam:

Španija (na večini klinik obravnavajo tudi samske ženske):
IVI (Valencia, Barcelona, Madrid, etc.)
Instituto Marques (Barcelona)
Eugin (Barcelona)
Cefer (Barcelona)
Cirh (Barcelona)
FIVMadrid (Madrid)
Imer (Valencia)
Crea (Valencia)
Bernabeu (Alicante)
Grčija:
IVF & Genetics (Atene)
Serum (Atene)
Embriiki Dimiourgia (Atene)
Fertility Center (Chania, Kreta)
Belgija:
AZVUB (Bruselj), največja klinika za OBMP, dolge čakalne vrste.
Saint-Pierre-ULB (Bruselj)
Lifeleuven (Leuven), tudi precej znana in priljubljena klinika.
Nizozemska:
Na Nizozemskem je normalno, da so do storitev klinik za OBMP upravičene tudi samske ženske. Problem je le, da od 2004 na Nizozemskem niso več dovoljeni anonimni donorji, zato so čakalne dobe dolge.
Danska:
Nordica (Kobenhaven)
Danfert (Kobenhaven)
Češka:
Reprofit (Brno)
Vzhodna Evropa:
Altravita (Moskva)
Avapeter (St. Petersburg)
Invimed (Varšava)
Reproductive Health (Sofija)
Embrions (Riga)

Tudi finske in estonske klinike za OBMP sprejemajo ženske brez partnerja.

Varna v svojem svetu

Če bi me pred pol leta vprašali, bi za nekaj pomembnih ljudi dala roko v ogenj. Za nekatere bi z gotovostjo zatrdila, da bodo moj načrt začeli sesuvati v prah že po prvi besedi, za druge pa, da smo glede širine zrenja v svet zelo podobni in da tu ne bom naletela na že temeljno nestrinjanje.

Kako zelo sem se zmotila – vse je narobe. Podpirajo me ljudje, za katere sem pričakovala, da me ne bodo, ljudje, na katere sem se zanesla in ki so mi v resnici najpomembnejši v življenju, pa se nasploh o različnih ovirah pri reprodukciji in njihovem premagovanju zelo decidirano odklonilno izražajo.

Ne samo, da sem zdaj ostala osamljena v svojih mislih, da sama predelujem precej zakomplicirane odločitve, za katere težko predvidim vse možne konsekvence o tem, kdo bo prizadet in zakaj, ne… To ni dovolj, preživeti moram tudi to, da me morda najdražji pri tem ne bodo podpirali, ko jih ne bom samo testirala s pogovorom o različnih tipih družin, ampak jim dejansko povedala, da nameravam tudi sama ustvariti tako družino. Malce sem šokirana.

Na vse to prileti še tako nizkotna obsodba. Takih se zares bojim. Ljudi, ki imajo po defaultu občutek, da imajo pravico odločati o mojem telesu. Da jim v imenu nevemkakšne moralne hegemonije pripada kukanje v mojo vagino. Da imajo vsevišnje vedenje o idealni družini. Da se lahko izrekajo o tem, kaj si nekdo zasluži in kaj si lahko želi. Da verjetno tudi jaz ne prenašam moških. Verjetno! Zato sem pa toliko časa skušala doseči, da bi najina zveza delovala! Zato sem skoraj končala na PHP, ko se je moj moški raje odločil za svobodo kot za “tradicionalno družino”. A zdaj naj se pa – v imenu tradicionalne družine – vržem pred prvega, ki pride mimo, razširim noge, stisnem zobe in upam, da mi bo uspelo podtakniti mu otroka?!

Luzerke in čarovnice

Ena od prvih miselnih vaj, ki jih mora izvesti vsaka, ki se loti projekta sama-mama, je slovo od dekliških fantazij o čarobnem princu, ki prijaha na belem konju, no, tistih sanj o prelepi poroki v zgodnji spomladi. Za nekatere je to lahka vaja – morda si pravzaprav nikoli niso zares želele živeti z moškim. Več pa je verjetno takih, ki jim je poroka v belem in vse, kar sledi, obsesija, ki se ji niso pripravljene odpovedati do konca. Poznala sem tako. Zelo močna, a hkrati izjemno romantična ženskica. Roko na srce – takim ponavadi to tudi uspe dobiti, saj so pač od nekdaj sfokusirane. No, potem smo vmes take, ki bi rade vse – nizko pod radarjem. Nikoli zares nismo razmišljale o tem, ali družina ali ne, ker je bilo vseskozi jasno, da se to bo zgodilo – nekoč. Vaja poslavljanja od sanj je za nas zato relativno enostavna, malce težavnejše je samo to, da to soočenje z realnostjo ponavadi spremlja kako strto srce.

Ne vem še veliko, vem pa, kakšna oseba nočem biti. No, veliko je likov v permanentnem nedovršnem stanju, ki jih ne bi rada zagledala, ko zrem v ogledalo. Ampak še posebej pa nočem biti samska ženska brez otrok. OK, ne vem za nune (čeprav si mislim), ampak za nobeno samsko žensko, kar jih poznam, ne morem reči, da oddajajo kakšno posebno avro sreče. Možno je, da si v svojem strahu pred becoming just that predstavljam, kako jim je – in se pri tem motim, a bojim se, da nihče zares noče biti na tak način sam in neizpolnjen. Ne izključujem možnosti, da se svoje mizerije ne zavedajo, a vseeno mislim, da ni treba biti ravno čustveni Einstein, da dojameš, da ti je hudo, ko si sam. Niti nočem reči, da so te ženske slabi ljudje – sploh ne. So in niso. Tako kot preostanek demografije, nanizan na Gaussovo nitko. Samo – nočem biti taka.

Iz študijskih dni, ko sem se s tem malce bolj zabavala, mi je ostalo prepričanje, da so v srednjem veku na grmadah gorele čarovnice – tiste ženske, ki so si drznile božansko predpravico do urejanja prokreacije vzeti v svoje roke, torej tiste, ki so to znale. Še vedno mislim, da so predstavljale resno grožnjo tedanji družbeni ureditvi in so morale iti. Občutek imam, da sem potomka ene od njih. To je sicer bolj stvar poante, ne pa čisto pravega občutka, a mislim si, da je to morda tudi to razlog, da sem sinoči zapadla v bedno opravičevanje in racionalizacijo korakov, ki so me privedli do tu, kjer sem. Z neustavljivo željo po otroku in brez moškega. Ker se hkrati bojim, da bom med vrsticami obsojena na pregon zaradi čarovništva, po drugi strani pa ne nameravam kloniti pred strahom ljudi, ki mislijo, da je moja maternica njihov teritorij. Tega se po malem veselim: da bom, če bom lahko, del generacije, ki postavlja nove standarde in s tem pomaga širiti sprejemljivost idej, ki gredo izven okvirov tistih blaženih, ki se jim je v življenju pač vse izšlo kot kup novih lego kock.

Prav zabavno se mi zdi, da – za razliko od nekaterih tujih jezikov – v slovenščini pravzaprav besede pankrt ne uporabljamo več kot zelo pogosto zmerljivko. Nenavadno za deželo, ki je brez posebnih posledic preživela javni linč žensk, ki bi si želele otroka, ne pa tudi moškega. Ja, točno zaradi tega se želim opravičiti – no, pojasniti. Jaz imam moške izjemno rada. Nadvse si želim živeti z enim primerkom – in kljub temu, da sem odločena iti po poti same-mame, vsaj dokler bom zmogla čustveno breme vprašanja, ali si res ne zaslužim česa boljšega kot otroka, ki je plod enega samega orgazma… še vedno upam, da mi ne bo treba biti niti luzerka niti čarovnica. A čakati križem rok na ta blagoslov enostavno ne morem več.

Ničesar ne obljubim (več)

V kratkem času je šlo vse v maloro. Ne morem tajiti – veliko je bilo znakov, da se bo to zgodilo, a moja vera v dobro, ki meji na patološko in vsega usmiljenja vredno naivnost, mi je meglila pogled, da o umu in drugih, nekognitivnih organih ne govorim. Nekaj je gotovo: v zadnjem desetletju, ko sem se samo prehitro postarala, sem spoznala, da živim v svetu, kjer popravljanje sploh ni več opcija. Čevljarji izumirajo, šivilje zgolj še krajšajo in ožajo, razmerja se na hitro rodijo in ravno tako izgorijo. Ni več popravnih izpitov, je samo grožnja: če mi nekaj ni všeč, pač to zamenjam. Tak imperativ je zabaven za otroke, odrasle bi moral pa utrujati ali pa jim biti vsaj odvraten – vse, kar povzroča entropijo po popolnoma nepotrebnem, bi moralo biti dovršenemu liku v koži homo sapiens sapiensa odvratno. No, vem, da mu ni. Vem, žal.

Tak zamenjani in odvrženi predmet sem bila velikokrat. Verjetno malo tudi po lastni krivdi – kolikor je otrok kriv, da se rodi v disfunkcionalno družino. Govorim o čustveni disfunkcionalnosti, ne o strukturi družine per se. Malo zato, malo pa zaradi lastnega trmastega značaja nisem želela opustiti borbe in zajahati obupa, čeprav vem za vsako od nepreglednega števila točk, kjer bi to lahko naredila. Ali bi morala? Ne vem. Kljub vsemu sem izšla živa, kosti imam cele, v glavi je zmeda, le srce je nekoliko razmesarjeno in imam občutek, da mi kosi zaklopk in aorte visijo kar ven iz oči. Nekaj več vem. V napol tavtologiji je tudi to nekaj.

Po pravici? Še vedno nisem čisto izgubila upanja, čeprav ga je težko vleči s sabo, ko se korak vgreza v absolutno življenjsko dno. To je samo opravičilo vnaprej. Če bom kdaj res obupala. Preden se mi razkrije zgodba o tem, kako je ostati sama naključno in postati mama na ključ – do zadnje gradbene faze.